UDELEŽBA NA OBNOVITVENI REHABILITACIJI ZA PARAPLEGIKE IN TETRAPLEGIKE V DOMU PARAPLEGIKOV PACUG

Sem najnovejši član Društva paraplegikov Koroške, pravzaprav čisto svež. V društvo sem vstopil s pomočjo socialne delavke na URI Soča, ki mi je po predavanju o smislu in namenih Zveze paraplegikov, ki združuje vsa lokalna društva, pomagala pri pristopnih postopkih. Zame ni bilo enostavno postati član organizacije, katere naziv izpričuje nekaj nespremenljivega, pravzaprav dokončnega. Kar nekaj dni sem na Soči porabil za razmislek, kakšne so moje možnosti v bodoče, kaj želim in kaj mi v smislu pomoči pri mobilnosti društvo nudi. V mislih sem imel potovanja in raziskovanja neznanega, kar mi je prej, v prejšnjem življenju, dodobra zasedalo misli in želje. A diagnoza je bila tetrapareza. Neusmiljena, kot se sliši in dokončna, ko jo sprejmeš. Omejena mobilnost. Zmanjšanje možnosti kam iti. Večina mojih želja. Kaj mi preostane?

Da ni vse tako temno, kot se zdi na začetku take nove poti, sem spoznal, ko sem dobil odobreno članstvo v koroškem društvu in prvi pogovor s člani na njihovem sedežu, kjer organizirajo masaže za člane društva. Bil je sproščujoč pogovor in čvek o tem in onem, pravzaprav pa sem dobil veliko informacij o možnostih, ki jih društvo nudi. Izpostavil bi predsednika društva, g. Damjana Hovnika za katerega sem kmalu dobil občutek, da vodi dobro organizirano društvo, ki nudi paleto možnosti vključitve in pomoči. Ko je pogovor nanesel na obnovitveno rehabilitacijo na Pacugu, nisem mogel verjeti, da se lahko udeležim sedemnajst dni terapij, polnega penziona in prenočišča v Domu paraplegikov Pacug. Celotnega paketa. Zame je bilo to pravzaprav odkritje par excellence. Meni več kot potrebne terapije in to na obali. Pacug in tudi Dom sem jaz sicer poznal že od prej, ker imamo mi (CUDV-Center za vzgojo in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami-kjer sem zaposlen), svojo počitniško hiško. Tako mi teren ni bil nepoznan. Šef Damjan mi je predstavil še možne izlete in odločil sem se še istega dne po pogovoru doma.

Na pot se nas je nekoliko odpravilo s službenim kombijem, v katerega so nas vkrcali kar z vozički. Pot je bila pravzaprav zelo prijetna, sploh če jo primerjam z vožnjo na trdem plastičnem prenosnem sedežu pregovorno trdo vzmetenega nemškega vozila, rešilca. Pravzaprav si čutil vsako neravnino, luknjo ali kamenje na cesti. Po enem postanku, kjer smo se malo okrepčali, smo dosegli destinacijo. Še prijava na recepciji, čakanje na sobo in namestitev, pa smo zmagali za prvi dan. Aja, pa pregled popoldne pri zdravniku, ki je po pregledu predpisal terapije. Organizacija, kot se šika. Tukaj bi se ustavil pri hrani, ki je presegla moja pričakovanja. Bila je preprosta, skoraj domača, a vendarle raznovrstna in glej ga šmenta, okusna. Tu sva se strinjala oba z ženo, ki je bila moja sopotnica. Soba je bila prostorna, klimatizirana, kopalnica kot mora biti. Izhod zadaj na tlakovano pot, ki je povezovala med sabo vse sobe južnega krila prvega nadstropja vile Pacug. Tam smo zjutraj posedali na kavici, popoldne v senci ob pijači in zvečer na klepetu.

Imeli smo tudi bazen z morsko vodo, v katerega so te dali z dvigalom, če nisi mogel sam. Glede na to, da Pacug ni ravno ob morju, je bil ta prepotrebna osvežitev v sicer pasje vročih dneh. Tukaj moram reči, da sem bil, kar se tiče namakanja v bazenu, za to prikrajšan, ker sem imel rano na gležnju leve noge in so mi to odsvetovali, a nič za to. Bolj, kot je mineval čas, bolj sem spoznaval zelo prijetno koroško druščino, ki mi je dneve spreminjala v prijetne. Počutil sem se sprejetega, marsikatera zadrega je hitro izginila. Da ne govorimo o novih, zame praktičnih in potrebnih stvareh, ki sem jih izvedel. Zjutraj pa terapije. Najprej fizioterapija, ki me je, to moram reči, dodobra razmigala in sem jo na trenutke občutil kot še bolj intenzivno kot na Soči, nato celovita masaža hrbta, ki je včasih povzročila tudi kasnejše rahle bolečine, a si nekje v sebi vedel, da tako mora biti in je prav.

Tu pa pridemo do izletov. Zame so bili še posebej pomembni, ker so bili odlično organizirani in zame edina pot, da sem se malo premaknil iz Pacuga in obiskal še druge kraje v okolici. Treba je vedeti, da sem sam sedel še na prvem, okornem vozičku, ki ti ga predpišejo na Soči in katerega je nekdo poimenoval Patria. Patrije pa vemo ali pa si predstavljamo, kako izgledajo. Nisem imel električnega priklopa, ki ti voziček spremeni v prevozno sredstvo, kar močno vpliva na tvojo mobilnost. Torej izleti. Bili so štirje: v Piran, v Izolo in Portorož, v Trst z obiskom gradu Miramare in v Marezige s pokušnjo vina. Imeli smo dva kombija; en je bil naš, drugega pa smo si izposodili od Doma, tako, da smo lahko šli vsi.

Piran mi je ostal v spominu po prijetno preživetem popoldnevu, skupinskem slikanju na Tartinijevem trgu in hudem nevihtnem vetru, ki nas je pregnal iz trga, da smo se malce preuranjeno spakirali v vozila in pohiteli v zavetje v dom. Izole se na žalost nisem mogel udeležiti, ker sem imel druge opravke, ki so se tikali predvsem mene. Zato pa je bil Trst prijeten izlet. Sam sem ga prej velikokrat obiskal, večinoma zaradi jazz koncertov, katerih je bilo tam v izobilju. Ne glede na vse, pa je bil izlet prijeten in zanimiv. Obiskali smo tudi grad Miramare. Ime gradu izhaja iz španske zveze “mirar el mar”, kar v prevodu pomeni pogled na morje. Zgrajen je bil med letoma 1856 in 1860 kot rezidenca za avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda Maksimilijana Habsburškega in njegovo ženo Šarloto Belgijsko. Danes je tam muzej, kjer si lahko ogledaš notranjost in se sprehodiš po lepo urejenih vrtovih. Dan smo zaključili s sprehodom po rivieri, fotografiranjem in pijačo na glavnem trgu.

Zadnji izlet v Marezigah je bil namenjen poizkušnji pršuta in dobrega vina, ki je dan zaokrožil s toplino in dobrim počutjem. Dnevi so mi hitro minevali, kot ponavadi vse, čemur pripisujemo dobre občutke. Čeprav jih je bilo sedemnajst, kar ni malo. Ne spomnim se, kdaj sem preživel na dopustu toliko časa na enem mestu. Mislim, da še nikoli. Kakorkoli, vse je enkrat prvič. Kaj reči na koncu? Pozitivni, lepi občutki, ki jih bom poskušal ponoviti naslednje leto, predvsem pa se zahvaljujem vsem okoli mene, ki so te občutke izdatno podprli.

Drugo leto!

Fabio Feregotto